Your Slogan Goes Here

Pinja

Darinka Sirk pripoveduje: Miran je radovedno gledal, kako nona tuče (tolče) mleko. Gledal jo je in gledal, potem pa: »Ma kaj delaš, nona?« – »Tučem mleko.« – »Ma je blo poredno?« – »Ne, tučem, da nardim maslo.« Otrok je bil nekaj časa tiho, potem pa: »Ma nona, če mene mama kdaj stuče, ali bom tudi jaz ratal maslo?«

Ščebelon

Ponavadi se je orehe hranilo v taki ovalni leseni posodi,  da jih miši ne bi pojedle. Eni so ji rekli bagulj, eni ščebelon, eni balon, je bilo več izrazov. Soseda je imela to obešeno pod strop. Za veliko noč je hotela pripravit gubanco (potico). Ko je začela stresat ven,  je namesto orehov iz ščebelona vsula kamenje. Takoj je posumila na svoja prebrisana fanta in jih je poklicala in rekla: »Kdo je naredil to?« Nekaj časa sta bila tiho, potem se oglasi manjši: »Marija, to je prav gvišno kazen božja.« – »Kako kazen božja?« –  »Ja, vi ste zmerom rekla, da če kdo naredi kaj slabega, bog kaznuje.« – »Ja, dobro, ma koga je kaznovala?« – »Ja, tata je včeraj preklinjal in je bog pobral ven orehe in je dal noter kamnje.« – »Ma jaz sem tudi nekaj drugega vedno govorila: »Bog vse vidi, bog vse ve, zato delat greha se ne sme. Tudi to sem vedno govorila.« Potem se je oglasil ta velik: Ma, mama, saj smo šli v štalo, tam je tema, tam bog ni videl, kaj smo naredil. 

O začetkih mojega zbiranja

Že ko sem bil otrok, imel sem kakih10 let, sem se začel zanimati za predme iz prve svetovne vojne. Prva stvar v zbirki je bil  bajonet, ki smo ga imeli doma v seniku. Bil je ves rjav, pa sem ga začel pucati (čistiti). Med počitnicami v poletnih taborih  za otroke v Karniji, smo fantje brskali po strelskih jarkih in iskali kugle (svinčenke). Prav tam je namreč potekala prva bojna črta. Imel sem škatlo, v katero sem spravljal take najdbe. Tudi doma sem stikal po Idriji in dobil še več kugel, šrapnelov, celo čelade. Doma pri noni sem našel tudi vojaški banjk (zaboj) za prenašanje pušk. K hiši ga je od nekod s Kanalskega prinesel še moj biznono (praded), saj se mu je zdel zelo praktičen. Moja nona ga je imela v kambrini (podstrešni sobi) za spravljanje orehov, lešnikov in graha (fižola).

Prebral sem veliko knjig o prvi svetovni vojni, za vsak predmet me zanima, kako se imenuje, kje in kako se ga je uporabljalo. Hodim tudi na zbirateljske sejme v Slovenijo, pa tudi bolj daleč, v Milan, Firence, eno leto smo šli celo v Belgijo, ko je bilo tam srečanje zbirateljev. Na sejmih sem kupil precej lepih stvari. Dobro se spominjam svojega prvega nakupa: baterije za avstrijski radio, za katere sem odštel 10 nemških mark. Zdaj predmete kupujem tudi preko interneta, nikoli pa ne prodajam ali zamenjujem. Med meni najljubšimi predmeti v zbirki je matrikola (identifikacijski listek), na kateri je še razpoznavno ime vojaka: Anvisi Michele, regimento Bologna 40.

Fotografija žensk s pinjami

Jožica Strgar pripoveduje: Med dokumentarnim gradivom v muzeju je tudi fotografija, na kateri je devet žensk, ki so se uprle obvezni oddaji pinj; med njimi je bila tudi  Ema Laščak iz Lukčeve hiše. Ta protest je bil izreden dogodek v času, ko se ljudje niso upali zoperstavljati oblastem.

Po letu 1935 je fašistična oblast z namenom, da bi preprečila zaslužek od prodaje masla, zaukazala oddajo medeninastih obročev s pinj, nato pa še pinj. Izguba pinje je bila tragičen dogodek za vsako domačijo. Prav na zadnji dan, določen za oddajo, se je pred kanalskim mostom srečala skupina žensk, ki so vsaka posebej s Kambreškega in iz drugih vasi prinesle svoje pinje v Kanal. Skupaj pa so začutile moč in pogum, začele so tolči z mlǝtiči (bati pri pinji) ter glasno protestirati proti oddaji pinj. Drugi ljudje se jim niso pridružili, nekateri so jih celo zasmehovali. Ena izmed žensk je bila naglušna, nek orožnik ji je nekaj zavpil in jo po nesreči sunil, ona pa ga je odrinila, češ kaj se spravlja na ženske. Nastal je nered, ki so ga ženske izkoristile sebi v prid. Prišli so financarji in vpletene odpeljali na zaslišanje. Toda pozno popoldne so ženske izpustili, svoje pinje pa so lahko odnesle domov. S tem so rešile tudi druge pinje po vaseh, seveda tiste, ki jih kljub zahtevi še niso oddali. Tako so prav te ženske s pogumom in pametjo rešile marsikatero hišo pred še večjim pomanjkanjem. V izraz spoštovanja in zaradi smisla za zgodovinskost je ženske s pinjami takoj po njihovem izpustu fotografiral kanalski fotograf Bavdaž.

Peglanje s hlebci

Jerca Oman pripoveduje: Rasce (plsirane obleke) smo položili na skrinjo, vse lepo poravnali, potem pokrili s prtičem ali z rjuho. Iz peči smo vzeli pečene hlebce in jih položili na rasc. Hlebec je spustil soparo, da so se kikle (krila) lepo speglale. Pa težki so bili hlebci, kaj čez kilo. In smo jih pustili na rascu, dokler se niso ohladili.  In je to je res dolgo držalo. S pegleznom, če bi vlekli, bi baude (naborke) uničili. S pegleznom nikoli nismo peglal teh kikel.

Izdelovanje rateških cokel

Jerca Oman pripoveduje: Moj mož, Jakob Oman, Brancov Jok so mu pravili,  je bil mizar samouk. Pozimi, ko ni bilo toliko dela na kmetiji, je rad delal kaj iz lesa. Pa ga je Žwercou stric naučil še rateške cokle izdelovati, saj se je to takrat že skoraj pozabilo.  Take cokle so ljudje v starih časih nosili čez leto, pozimi pa so obuli rateške žoke (tradicionlano rateško obuvalo). Spodnji del cokel je iz bukovega lesa, kuhali so ga nad paro, da so ga lahko ukrivili. Zgornji del pa je iz masesnovih (macesnovih) viter. Te se je dobilo pod Ponco, saj mora to biti trden les, ki počasi rase in se lepo kolje. Pri prav ta starih coklah so bile vitre zabite z lesenimi klinčki, pozneje pa so jih začeli limati z limom, ki so ga sami skuhali. Cokle so malo obložili s filcem, da niso ribale (ožulile).  Moj tast jih je še pred kakimi 40 leti imel za v štalo, jih je rad nosil, ker jih je bil od malega navajen. Brancov Jok je izdelal res veliko parov rateških cokel – za celo folklorno skupino rateških noš, pa tudi veliko domačinov  jih je želelo imeti za spomin. Žal je bilo zanj izdelovanje cokel tudi usodno: nožek mu je zdrknil, urezal se je v aorto v dimljah in umrl. To je bilo leta 1984. Danes zna cokle izdelovati mlajši domačin Pavel Kopavnik, preko katerega bo morda znanje prešlo še na druge.

Kovanec čebelica

Pavel Levpušček pripoveduje:

Od vseh italijanskih kovancev Vittoria Emanuela III, ki so bili v obtoku med letoma 1900 in 1943, mi jih manjka samo pet ali šest.  Zanimiva je zgodba, kako sem prišel do zelo redkega primerka za 10 čentežimov iz leta 1919 s podobo čebelice. Od drugih sem  izvedel, da ima ta kovanec Jože Kragelj, župnik na Ligu. Ko sem vprašal zanj, mi ga ni hotel dati. Zaradi službe živinozdravnika sem bil stalno na terenu, pogosto tudi na Ligu. In sem vedno šel še v farovž povprašat: "Kaj pa čebelica kaj pravi?" On pa:" Ja, ja, je še doma!" "Da jo ne boste kje zapravili!" sem mu zmeraj rekel. On pa: "Ma ne, ne, ne bom jo zapravil." Po treh ali štirih letih mi jo je pa le dal. Potem, čez z dolga leta, je prišel k meni na obisk, je vprašal: "Ali imaš še mojo čebelico?" "A," sem rekel, "ne bo šla od mene! A vam jo pokažem?" In sem mu pokazal vse te albume. Je rekel: "Dobro, dobro! Sem mislil, da boš delal kupčijo. Zdaj pa vidim, da je v varnih rokah!"

Mašni pribor

Ivan Šavli pripoveduje: Predmeti, ki so meni osebno najdražji, so flaškica za žegnano vodo, zvonček, majhen svečnik in majhen kovinski krožniček za obhajilo. Vse sem našel v kotanji, zaraščeni s koprivami, na planini Mederje. Gotovo so bili last vojnega kurata. Strohnjen in ožgan les naokoli pa so bili najbrž ostanki kapelice ali kuratovega spalnega prostora. Najdbe poklicnih in osebnih predmetov vojakov so vselej čustven dogodek. Človek začne ob njih razmišljati o usodah posameznikov, ki jih je vojna odtrgala od svojih bližnjih in jih proti njihovi volji pogoltnila v svoj krut in neusmiljen vrtinec.

Velika utež z rinko

Ivan Šavli pripoveduje: V zbirki je tudi predmet, o katerem ne vem nič določenega – niti kaj je niti za kaj se je uporabljal.  Ob bujni domišljiji je ta predmet lahko povezan z naslednjo pripovedjo. Že dolgo nazaj je bila vsa dolina od Kobarida pa vse do Mosta na Soči prekrita z vodo, ki so ji pravili Livško jezero. Mrtve so s čolnom vozili pokopavat k cerkvi svetega Lovrenca pod Libušnje. Stari ljudje so pravili, da so bile tam, na točno določenem kraju, celo rinke (obroči) za privez čolna. Še sam sem šel pogledat, da bi jih morebiti dobil, a nisem ničesar našel!"  Kdo ve, morda pa je skrivnostni predmet ­– velika, težka utež z rinko – služil za privez čolna ob Livškem jezeru?

Revolver bodeo

Zdravko Marcola pripoveduje: Med prvo svetovno vojno so se italijanski oficirji pod večer radi ustavili v enem od breginjskih vinotočev in kaj spili. Med tem so si odpasali revolverje in jih odložili na okensko polico. To so opazili vaški fantiči.  Brat mojega starega očeta je s police izmaknil italijanski revolver bodeo in ga skril doma.  Italijanska vojaška policija je še nekaj dni preiskovala krajo, toda odrasli niso vedeli nič, fantalini pa so seveda molčali. Zgodba je prišla na dan šele po vojni in se je še dolgo pripovedovala po vasi. Revolver pa je ostal v  domači hiši vse do danes in je v zbirki kot dragocen spomin na prednike.

Nono črnovojnik

Zdravko Mazora pripoveduje:

Moj pranono je veliko pripovedoval o prvi svetovni vojni. Že v letu 1915 je bil vpoklican kot črnovojnik, to so bile zaledne avstrijske enote. Na krnskem  pogorju, pred italijanskim zavzetjem samega Krna, so bili italijanski in avstrijski strelski položaji le kakih 60 do 80 metrov narazen. Vojaki ene in druge vojske so se lahko med seboj pogovarjali. Enkrat, ko je  pranono  prišel na stražo, je videl, da si italijanski vojak lovi uši. Pa je rekel v italijanščini – je znal italijansko, ker je živel na meji –  " Ei, ciò, sono grosse? A so debele?" Pa je oni pogledal gor, pravi: "Ma bejži, bejži, saj jih imate tudi vi!" Je pravil pranono: "Se nismo zmeraj samo streljali, še posebej na začetku vojne ne. Potem pa so stvari postale veliko bolj nečloveške." 

Košpe

Valentin Mazora pripoveduje:

Bilo je takoj po vojni, vsega je manjkalo, čevljev pa se sploh ni dobilo. Veliko ljudi si je samo izdelalo košpe (okovani čevlji z lesenim podplatom). Jaz sem bil takrat pastir, star 9 let in sem pasel bos. Ko me je zeblo v noge, sem tako kot tudi drugi bosi pastirji, stopil v topel kravjek, da sem se pogrel. Na pašniku je bilo veliko trnja in kompave, zato sem imel vedno polne noge trnov. Pa mi je stari oče sam naredil košpe, da bi jih imel za na pašo. Žal pa so mi bili preozki, močno so me žulili, zato sem jih več nosil obešene čez ramo kot na nogah. Prav zato so tako lepo ohranjeni. Žena jih je pozneje med pospravljanjem stare šare dvakrat vrgla v smeti in po naključju sem jih dvakrat še pravočasno rešil in jih dvakrat prinesel nazaj domov. Zdaj so varno shranjene v vitrini muzeja kot dragocen spomin na starega očeta.

Začetki mojega zbiranja

Zoran Šuligoj pripoveduje: Od nekdaj me je zanimalo dogajanje v prvi svetovni vojni, skoraj tri desetletja se že ukvarjam s tem. Navdušila sta me dva prijatelja, ki sta me vzela s sabo za nosača, ko sta pobirala železje za prodajo. Zbirka se je začela hitro večati, ko sem dobil svoj detektor kovin. Večino predmetov sem izkopal sam – kar najdeš sam, je najdragocenejše, zato ničesar ne kupujem. Največ mi pomenijo osebni predmeti vojakov npr. značke in zaponke za pasove; v zbirki so tudi pipe, očala, predmeti za osebno higieno, kot so mila, čopič za britje, narejen iz tulca naboja in živalske dlake, glavniki … Našel sem tudi zdravila – tablete, ampule, v katerih je še vedno vsebina, in cvirn (nit) za šivanje ran. Imam tudi radirko in tintni svinčnik. Zelo zanimivi in tudi lepi so okrasni predmeti in spominki,  ki so jih ročno izdelali vojaki iz tulcev granat in nabojev ter drugih kovinskih ostankov: prstani, obeski, pisala, med njimi največ peres, nekatera celo s pokrovčki, ročno izdelani noži za odpiranje pisem, piščali, štampiljke.

Kapa avstrijskega vojaka

Zoran Šuligoj pripoveduje: Med stvarmi, ki jih zbiralci izkopljejo na terenu, so vojaške kape izredno redke; ker so bile izdelane iz tkanin, so v zemlji hitro strohnele. Zato sem bil kape avstrijskega vojaka še posebej vesel. Najdba me je presenetila na nenavadnem mestu – v emajlirani vojaški gaveti, to je dvodelni vojaški posodi za obroke. Kapa je bila prepognjena, a zaradi značke z napisom FJI (Franc Josef  I) sem takoj vedel, kaj je, čeprav take vsebine v gaveti res nisem pričakoval.

Mostovi v Kanalu

Pripoveduje Branko Drekonja:

Staro trško jedro, most in Soča so zaradi svoje slikovitosti največkrat upodobljeni motivi na razglednicah, fotografijah  in drugih upodobitvah Kanala. Pestro dogajanje v zadnjih stotih letih in posledično spremembe kraja so lepo dokumentirani na karticah, od najstarejše v zbirki iz leta 1898, pa vse do današnjih dni. Pred prvo svetovno vojno je Sočo prečkal most, zgrajen leta 1816, potem, ko so prejšnjega ob umiku leta 1813 uničili Francozi. Maja 1915,  ko je Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski, so se Avstrijci umaknili na levi breg Soče in za sabo porušili most v Kanalu in železniški most v Ajbi.  

Med enajsto ofenzivo leta 1917 je bilo v Kanalu mostov kot v Benetkah.  Avgusta 1917 so Italijani najprej prečkali Sočo preko pontonskega mostu pod Petrucko. V začetku septembra 1917 so porušeni kanalski most že usposobili z jekleno konstrukcijo, severno je bil postavljen viseči most, ki je imel dostop skozi klet hiše na Kontradi, na vrtu župnišča pa je čakala na postavitev še ena jeklena konstrukcija. Precej pontonskih in visečih mostov so Italijani postavili tudi severno in južno od Kanala. Oktobra 1918, ob preboju pri Kobaridu, so umikajoči se Italijani most pri cerkvi spet uničili, tisti pri župnišču pa je ostal v uporabi vse do leta 1920, ko je bil znameniti kanalski most spet obnovljen. Do začetka obnove je bregova na tem mestu povezoval viseči most, na katerem so radi pozirali italijanski vojaki. Naslednjo spremembo je most doživel leta 1936, ko so ga razširili in asfaltirali, Neptunov vodnjak pa so takrat premestili izpred župnišča na nasprotno stran ceste.

Podobica Jezuščka

Med ljudmi je včasih veljalo, da se svetih stvari  ne sme metati stran, zato so tudi pilšče (podobice) so skrbno hranili. Marija Čargo je to staro navado nadgradila z zbiranjem. Kljub temu, da ima v svoji zbirki več kot 17.000 podobic, ji ni težko izmed vseh izbrati njej najljubše in najdražje. To je podobica Jezuščka deteta v jaslicah. Marijo spominja na tragičen dan v otroštvu. Obiskovala šolo pri nunah v Gorici, stara je bila 9, ko so ji prišli povedat žalostno novico, da ji je umrl oče. Nuna ji ob tem je podarila podobico z Jezuščkom in ji poskušala vliti tolažbe z besedami: "Zdaj bo On pazil nate, ko nimaš več očeta."  Podobica se čez čas izgubila neznano kam in Mariji je bilo neznansko žal. Toda leta pozneje je enako podobico spet pridobila za svojo zbirko. Zdaj je skrbno shranjena v enem izmed številnih albumov in Marija jo lahko kadarkoli pogleda.

Čuoljevo vino

Domačin Venčeslav Kragelj pripoveduje: Družina Ipavec je imela veliko svéta (zemlje), in veliko vinogradov. Čuoljevo vino je veljalo za zelo dobro, njihova klet je bila vselej polna. Sorta grozdja ni znana, ljudje so ji pravili kar Čuoljevo grozdje. Grozdje je zorilo v velikem čebru s prostornino okoli 15 hektolitrov. Ostaja uganka, kako so čeber spravili v klet­: so ga sestavili v kleti ali so podrli pregradno steno. V spomin na prednike ima lastnik Čuoljeve hiše, Andrej Ipavec, na latniku pred hišo zasajeno trto Čuoljevega grozdja; v enem izmed sodov pa je shranjeno več kot štirideset let staro vino, ki je še vedno pitno in je sladko kot liker. Zadnje vino je najverjetneje naredil Pepi, rojen 1906. Bil je najmlajši od štirih sinov Katarine in Ivana, župana občine Ročinj med leti 1902 in 1906; Ivan je bil praded sedanjega lastnika zbirke, Andreja Ipavca.

Gobo Santo, pobiralec kovinskih ostankov prve svetovne vojne

Ivo Krajnik pripoveduje: Gobo Santo je prihajal od nekod iz Furlanije. Po koncu prve svetovne vojne, ki jo je prebil v vrstah italijanske vojske na Soški fronti, se je vrnil na Kobariško. Sebe in svojo družino je skromno preživljal s pobiranjem kovinskih ostankov iz prve svetovne vojne. O njem še danes krožijo številne anekdote, ena izmed njih je tale. Nekoč je Gobo sklenil, da mu je življenja dovolj. Zvečer se je ulegel na kamnito ograjo Napoleonovega mostu v Kobaridu in se ga napil še bolj kot po navadi. Mislil je, da bo v spanju padel z mostu in brez bolečin končal v deroči Soči. Toda zjutraj se je z močnim mačkom zbudil na cesti, saj se je med spanjem zvrnil na napačno stran.

Čeprav je Gobo veljal za vaškega posebneža, njegovi nasveti o iskanju predmetov in o varnosti pri tem delu še danes koristijo domačim zbiralcem. Kobaridcem je zapisan v srcih kot poosebljen spomin na trpljenje vojakov in na težko življenje na opustošeni zemlji, ki jo je za seboj pustila vojna. Zato je muzejska zbirka Poti umika pri Kobaridu 1917 posvečena tudi njemu, pravi lastnik zbirke Ivo Krajnik.

Skulptura avstrijskega vojaka

Franc Jerončič pripoveduje: Skulptura vojaka v naravni velikosti je nastala po sliki generala Radetzkega, ki je bil vodja avstrijske vojske ob umiku približno 30.000 vojakov iz Milana okoli leta 1856. Kip sem izdeloval kake tri mesece, posvečen pa je spominu na slovenske vojake, ki so služili v avstrijski vojski. Še leta 1848 je cesar Franc Jožef v Milanu vojake 27. ljubljanskega regimenta pozdravil v slovenščini! Tudi ljudje iz naših krajev so bili v avstrijski vojski, med njimi neki Miha Kralj iz Liga. Ta se je v tako izkazal, da so ga odlikovali. Že en teden prej so pri Mariji Cel (Marijinem Celju) razglasili, da pride ob tej priliki iz Kanala župan z žandarmi. In res, po maši, bilo je okoli leta 1880, je župan prebral, kako je bil Miha Kralj dober, zaslužen vojščak, koliko da jih je pobil in da za to dobi odlikovanje. Ampak ljudem se je ubijanje zdela grda reč. Neka žena iz vasi Zapotok je zavpila: "Neumen je tisti, ki daje tako odlikovanje, še bolj neumen je pa tisti, ki ga sprejme!" In so zaprli tisto ženo.

Čelebon

Franc Jerončič pripoveduje: Čelebon je priprava za sušenje lešnikov in orehov. V teh krajih ga je imel vsak otrok: že kmalu potem, ko je shodil, so mu ga podarili starši, sosedje ali pa ga je dobil za Miklavža. Čelebon, ki ga imam v zbirki, sem naredil sam: obroči so leskovi, pletenje pa iz sarabotja (srobota). Polnega  smo obesili nekam  visoko, da miši niso mogle do njega. Vsaka hiša je imela več manjših čelebonov. Nek mož iz Melinkov pa je imel ogromnega. Zemljo je imel daleč tam v Kostanjevici in je cel mesec hodil tja po orehe. Ko je končal,  je morala priti vsa vas, da so mu pomagali prinesti tisti veliki čelebon domov. Skozi nobena vrata ga niso mogli spraviti, tako je bil velik. Žnidarčič Andrej je bilo ime temu možakarju,  jaz se ga še dobro spomnim. Njegovega čelebona pa nisem videl, je bilo to že prej.

Reprodukcija bakroreza Beethoven

Jože Gorjanc pripoveduje: Včasih hiše niso imele betonskih plošč, vsa podstrešja so bila lesena. V sedemdesetih in osemdesetih letih  20. stoletja so ljudje tod okrog množično prenavljali hiše. Takrat so počistili podstrešja in vso staro kramo zvozili na odpad, zato so bila smetišča pravi raj za zbiralce starin. Največ zbiralcev je prihajalo iz Italije. Tudi jaz sem na smetišču pobral veliko zanimivih in starih reči, ki so jih ljudje odvrgli. Enkrat, ko sem našel neko uokvirjeno sliko, pa sem bil še posebej presenečen. Slika sama ni bila nič posebnega, neka reklama za pašto (testenine), steklo je bilo razbito, okvir pa se mi je zdel star, zato sem predmet odnesel domov. Odstranil sem črepinje, pobral ven reklamo za pašto in zadaj nepričakovano odkril še eno črno-belo upodobitev. Slika, ki je bila na enem mestu prestreljena z flovrco (zračno puško), prikazuje pet ljudi v nekem salonu: poslušajo moškega, ki igra violino, in moškega, ki igra klavir. Pod sliko je bil napis Beethoven, levo pa sem ob nekem drugem pripisu opazil še letnico 1901.  S pomočjo prijateljev sem ugotovil, da  gre verjetno za reprodukcijo dela Lionella Balestieri, ki je sliko naslikal leta 1900, original hrani Museo Revoltella v Trstu. Po tej sliki je leta 1901  L. Arndt naredil bakrorez, ki je bil podlaga za črno-bele reprodukcije. Tiskala jih je firma Rich. Bong iz Berlina.  

Truga

Jože Mertelj pripoveduje: Moj stric je delal pohištvo pa tudi truge  (krste). Še zase jo je naredil, zraven pa še okovje, to so taki papirnati okraski, ki so jih pozlatili ali pobronzali.  Je rekel: "Ko umrem, bo že vse pripravljeno, samo še okovje gor pribijejo pa poštrihajo." Tudi moj oče je samemu sebi naredil trugo. Mama mi je pripovedovala, da se je ulegel vanjo, da jo je pomeril, ali bo pasal notri. Ampak ne oče ne stric nista bila pokopana v trugi, ki sta jo naredila zase.  So obema kupili novo, lepšo. A zakaj? Ko pride smrt, ni časa še za okovje štrihati. Pa tudi, da ne bi ljudje rekli, da sta si morala še trugo sama narediti.

Blumarji (Čarni Varh)

Giuseppe Specogna pripoveduje: V Čarnem Varhu je stara pustna navada, da blumarji kličejo pomlad. Biti jih mora dišpar (neparno), sedem, devet, enajst … V blumarje so se nekoč  lahko napravili samo neoženjeni pobi. Zdaj, ko je premalo ljudi v vasi, grejo anka (tudi) ta oženjeni. Čeče (dekleta) so šle za blumarje ednino med 2. svetovno vojno, ko ni bilo nobenega moškega v vasi. Tudi sam sem bil blumar kakih deset let zaporedoma, ko sem bil mlad. Oblekli smo bele brgeške (hlače), belo srajco in kalcine, štrikane ta z une  (nogavice, pletene iz volne). Na nogah smo imeli črne, doma zašite žeke (copate), na glavi pa prav posebno barvano ćapo (kapo). Zdaj zna take čape delati samo še en mož v vasi. Zadaj za pasom smo imeli privezane 3 kravje zgoni (zvonove). Je bilo treba močno poskakovati, da so lepo zgonili. To ni bilo lahko delo – smo imeli vse hrbte ubužene (olupljene), tako nas je tolklo. V roki smo držali pǝštok, to je napuošte nareta (prav za to narejena) palica, da se ne popuzne (zdrsne), ker je bil sneg in led. Blumarji smo morali hoditi okoli te in sosednje vasi toliko krat, kolikor je bilo v vasi judi (ljudi). To je trajalo 3 dni. V hiše nismo šli, le zunaj smo se  kdaj ustavili, da smo popili kafe (kavo),  bičerin (kozarček) žganja ali vino. Druge, ta lepe maškere, pa so hodile po hišah in pobirale jajca, sir, salamo. Z njimi je hodil godec. Na koncu smo iz jajc, cukra in vina naredili cele štenjadi (vedra) zavajona. To smo pili, druge reči pa smo pojedli.

Razglednica iz Landarja

Marina Cernetig pripoveduje:

Nekoč sem se na sejmu starih predmetov v Čedadu ustavila pri stojnici z razglednicami. Malo prebrskam in vidim eno iz Landarja. Vzamem jo v roke, da si jo pobližje ogledam. Potem jo še obrnem – pisava se mi  zdi nekam znana! Pogledam bolje in tedaj spoznam – ist, ist (jaz, jaz) sem jo napisala! Prvi krat, ko se bila v Landarski jami. Tja smo šli na izlet iz Srednjega  v Nadiško dolino. Danes se tak izlet ne zdi nič posebnega, v letu 1974 pa je bil velika stvar. Razglednico sem seveda kupila in to je bila ena prvih stvari v moji zbirki. Za njo so prišli še družinski in drugi dokumenti.

Druga meni zelo draga stvar pa je zbirka Kravarščakove hiše. Le en dan prej kot so porušili hišo v vasi Preserje, sem  s skupino prijateljev uspela rešiti nekatere dokumente in stare predmete. Zdaj čakajo na prostor, da bodo razstavljeni.

Zakaj pravijo Mašercem Konjarji

Luisa Battistig pripoveduje: Nekoč je z Idrske planine utekel en konj. Neki mož iz Mašer ga je ušafu (našel),  ko je pasel na njegovem svetu in ga je vzel s seboj v vas. Nekateri pravijo, da ga je imel v Valentarjovem hlevu, drugi pa da v Muhorovem hlevu. Nekega dne pa je prišel konjev gospodar in rekel tistemu, ki je ukradel konja: "Ne bo nobene škode, če mi vrneš mojega konja." Preden je gospodar odšel, je panvu (začaral) konja s palico. Tedaj je konj postal trmast kot muš (osel) in se ni ganil z mesta. Zato so ga morali velici (veliki) in močni mašerski možje zadeti na ramena in ga odnesti nazaj na Idrsko planino. Ko so prišli na Prehod, preden se začno pastirski stanovi gor na Njivcah, jim je prišel naproti konjev gospodar in jim ukazal konja položiti na tla. Udaril ga je s šibco (šibico) in konj je spet začel hoditi. Mašerce pa od takrat kličejo Konjarji.

Pušjac za rožinco

Luisa Battistig pripoveduje: Stara navada v teh krajih je, da za rožinco, to je praznik Marijinega vnebovzetja (15. avgusta), naredimo pušlije ali pušjace (šopke) iz raznovrstnih rož, ki predstavljajo vse, kar je imela Marija dobrega v srcu, v dušici: roža device Marija (konjska griva), starčic (vratič), kreč (možina), pelin, šentjanež, ozebar (rman), tavžentroža, hruca (vinska rutica), teduji kamarač (divji koper), duja (divja) meta.

Ko sem bila majehna (majhna), sem bila čez poletje na planini pod vrhom Matajurja, kjer smo pasli krave. Moja mama je vsako leto pred rožinco prišla gor, da je nabrala veliko tistih rož, ki rastejo samo visoko v hribih. V vasi jih je dala tudi drugim ženam, da so jih dale v svoj pušjac. Na rožinco je bila procesija. Možje so nesli podobo Device Marije, za njimi smo šle v belo oblečene čečice (deklice) in  vsaka je nosila korpico,  pletenico (košarico) rožic, da smo jih potresle po tleh. Žene so nesle pušjace in jih pred mašo položile na cerkveni prag, da jih je gospod požegnal (blagoslovil). Po maši je vsaka svojega odnesla domov in ga obesila v hiši, da se je posušil. Ko se je pripravljala tuča (toča) in so ljudje bali za pridelek na svojih njivah, so prinesli iz šporgeta (štedilnika) oglje in na tleh pred hišo nanj dali rože iz pušjaca. Tudi za svete tri kraje (kralje) so s tem pokadili po hiši, da so zagnali ven vse, kar je bilo slavega (slabega), in za dobro leto. Vsaka rožica ima svoj duh in je hiša lepo dišala.

Košnja na Kolovratu

Antonio Cicigoi pripoveduje: V vasi Dreka in nekaterih bližnjih vaseh imajo prav posebno koso. Eden od ročajev je obrnjen v drugo smer, zato je treba koso drugače držati, od spodaj gor.  Ma pri nas v vasi Laze smo imeli navadno koso. Jaz sem sekel (kosil) že kot otrok, star osem ali devet let. Sem imel manjšo koso in sem s tatom hodil gor v Kolovrat. Za gor priti, je bilo kar deleč. Zaradi meje nismo mogli kar naravnost po najbližji poti v breg. Morali  smo iti celo tja na Solarje na blok (mejni prehod), potem pa nazaj po cesti tja do naših senožeti. Smo hodili tričetrt ure. Ko so ob 6h zjutraj odpirali blok, smo že čakali, da smo bili čimprej pri travi. Za fruštek (zajtrk) smo jedli kruh, salam in  sr (sir), za kosilo pa so žene prinesle v skledi polento zrezano in mleko notri namudljeno (pinjenec). Vodo smo si prinesli v lempi, (lesena posoda za vodo), ki smo jo natočili v vasi. Vse smo popili, še zmanjkalo je. Ja, takrat je bil Kolovrat še ves čist (gol), vse je bilo posečeno (pokošeno)!

Napredek je spreminjal likalnike

Mi v Oborči pravimo likalniku železo za peglat ali pieglič.  Piegliči so se skozi čas zelo spreminjali. Najprej so bili v celoti železni – ko so ga ložli (postavili) na šporget (štedilnik), da se je segrel, je zelo pekel tudi železni ročaj. Zato so ga morali prijeti s kakšno cunjo, da se niso spekli. Logičen razvoj je bil, da so ročaje oblekli z lesom, kar je že nekoliko pomagalo. Še bolje je bilo, ko so naredili likalnike s snemljivim ročajem. Take so vedno uporabljali v paru. Z enim so peglali, drugi pa se je grel na šporgetu. Ko se je prvi pomrznu (ohladil), so ga dali na šporget, vzeli dol ročaj in ga nataknili na drugega. Ti likalniki so bili lahko zelo težki, tudi 10 kil, recimo v bolnicah, kjer so peglali rjuhe. Potem so prišli tisti, v katerega se je naložilo oglje. Takega smo imeli tudi pri nas doma v Oborči.  Slabost piegličev na oglje je bila, da je ob strani šel ven kadiš (dim) in so lahko umazali blago. V zbirki imam tudi likalnike, ki so delali na petroljo (potrolej). Pri tem tipu se je že dalo nastavljati toploto: prižgali so petroljo in z ventilčkom regulirali, da je več ali manj gorelo. Takega likalnika ni imel nihče v naši vasi. No, naslednja stopnja  pa so že električni  likalniki.

Razstava podobic

Leta 2009 smo v društvu Kobilja glava prišli na idejo, da  bi lahko pripravili razstavo ciegelcou (podobic). Že midve s sestro sva jih imeli nekaj, pa moja suoča (nečakinja) jih je imela in še po drugih družinah smo vprašali. Vsak je kaj prispeval, veliko jih je dal tudi Oddo Lessiza in nekdo iz Tricesima, ki je prinesel nekaj zelo starih. Tam na komun (na občini) v Razpotju je velika sala in tam smo vse razstavili in obenem pripravili  katalog izbranih ciegelcou. Razstava je bila ljudem zelo všeč. Prinašali so še svoje ciegelce. Najstarejši ciegelc na razstavi je bil iz leta 1911. Nekaj je podobic je bilo tudi s Češkega in Slovaškega.  Nekoč so ljudje iz teh krajev hodili guzirat (krošnjarit) v tujino, prodajali so obleke ali blago za šivanje oblek. Domov pa so prinesli solde (denar), velikokrat pa tudi kakšne ciegelce ali pa slike in kipce svetnikov in Device Marije.

Devetica

V naši vasi Očne Bardo se je včasih runala (pripravljala) devetica, to je, da so devet dni pred božičem molili vsak dan v eni hiši. Moj nono, ki je tudi hodil guzirat, je iz Bohemije na Češkem prinesel Marijo. Devet hiš je dalo solde (denar) in so skupaj kupili eno lepo Marijo, da so jo imeli za devetico  – to je bilo že kakih 140 let nazaj. Dali so jo v lesen okvir, spredaj je bilo steklo in vse skupaj postavili v leseno hišico. Hišico je izdelal moj kužin (bratranec), ki je bil tišler (mizar), doma iz Jevščka. Za devetico so ta oltarček vsak dan nesli v drugo hišo, kjer so vaščani skupaj molili rožar (rožni venec). V tisto hišo, kjer je bil oltarček zadnji dan pred božičem, so po božiču spet hodili molit še 40 dni, vsak dan svečnice. V tej hiši je oltarček ostal do naslednje devetice, ki se je tudi začela v tej hiši. Oltarček so okrasili z rožami in kandelami (svečami). Ta navada je bila še živa, ko sem bila jaz otrok, potem jo dolga leta ni bilo; oltarček smo medtem hranili pri nas doma.  V društvu Kobilja glava smo se spomnili te lepe navade in se odločili, da jo oživimo. Ker je pozimi v vasi premalo ljudi (zdaj tu stalno živijo le trije), sodelujejo tudi hiše iz okoliških vasi. Tako se devet večerov zaporedoma zbiramo vsak dan pri drugi hiši, pojemo pesmi, molimo rožar, na koncu pa domači postrežejo s toplo pijačo in s slačino (sladico), največkrat gubanco (potico).

Črna kuhinja v Prosnidu

Črna kuhinja v Prosnidu se nahaja v pritličju ozke, tlorisno enocelične, nadstropne vrstne hiše. V prostoru je le malo opreme: nizka mizica, polica z nekaj posode, v zadnjem delu prostora pa je nizko, manj kot meter dolgo in široko ognjišče, nad katerim še visi veriga s kotlom.  Prav elementarno, samo za ped dvignjeno ognjišče, je najzanimivejši del črne kuhinje. Ognjišče je pomaknjeno (toda ne prislonjeno) k steni nasproti vhoda in s štirih strani zamejeno s kamnitimi bloki. Takšna nizka ognjišča so bila pogosta pred 19. stoletjem, ko so se pričela dvigati v mizno raven, v skromnejših bivališčih pa so se ohranila še v 20. stoletje. Primerljivo ognjišče se je ohranilo v sosednji vasi Robidišče. Kuhinja nima ne nape ne dimnika: dim so odvajali skozi majhno zamreženo okence ali pa kar skozi odprta vrata. Zato so kuhinjske stene, strop in tla počrneli od dima - od tod tudi ime črna kuhinja. V prostoru nad kuhinjo je spalnica, v katero je mogoče priti le po zunanjih stopnicah. Tudi v spalnici ni bilo mogoče ubežati dimu, ki je iz kuhinje prihajal skozi deske v podu. Iz spalnice kratka lestev vodi še na tesno podstrešje. Domačinka Evelina Melissa pripoveduje, da je bilo stanovanje s črno kuhinjo naseljeno še do leta 1990, kar se zdi današnjemu človeku nepredstavljivo: hiša namreč nima ne sanitarij niti tekoče vode in je elektrificirana z eno samo žarnico. Lastnica hiše, te stara Marija ta s te črne hiše, kot so domačini klicali Marijo Miscoria, se je rodila leta 1892; navajena je bila živeti po starem in tega ni želela spremeniti tudi potem, ko so prišli modernejši časi. V kotlu nad ognjiščem si je kuhala polento vse do leta 1990, ko je morala zaradi starosti v dom upokojencev v Tipano. Umrla je leta 1992, stara 100 let. Pokopana je na prosnijskem pokopališču.

Po cesti pride mlad mladenič, prosnidska pesem

V prosnijskem muzeju je shranjen tudi zvočni CD z naslovom Te so peli v Prosnidu. Stare lokalne pesmi so leta 2013 zapele Evelina Melissa, Franca Melissa iz Prosnida in Gianna Platischis iz Plestišč. Med pesmimi je tudi nekdaj zelo priljubljena balada Po cesti pride mlad mladenič. Zgodba pripoveduje o tragičnem dogodku, ki se je menda v davnih časih res zgodil v Prosnidu ali njegovi okolici.

Po cesti pride mlad mladenič, Džovanin ima ime.
Po cesti pride mlad mladenič, Džovanin ima ime.

Po cesti srejče mlado dejklo in se pogovarje ž njo.
Po cesti srejče mlado dejklo in se pogovarje ž njo.

Ljuba mamka, van oznanin, z vašo hčerko plesat gren.
Ljuba mamka, van oznanin, z vašo hčerko plesat gren.

Kar so pršli na plasišče, ona z druzim plesat gre.
Kar so pršli na plasišče, ona z druzim plesat gre.

Kar so plesi dokončali, ona sojmo ljubu gre.
Kar so plesi dokončali, ona sojmo ljubu gre.

Ljubi moj mi na zameri, saj je samo sosed biu.
Ljubi moj mi na zameri, saj je samo sosed biu.

Jes ne potrebujem druzga, pridi z mano na spansir.
Jes ne potrebujem druzga, pridi z mano na spansir.

Kar so pršli u sred goščave, on potegne  ostri meč.
Kar so pršli u sred goščave, on potegne  ostri meč.

Ljuba moja, dol poklekni, zdaj bo toja glavca proč.
Ljuba moja, dol poklekni, zdaj bo toja glavca proč.

On pa nič se je ne usmili, jo zabode u desno stran.
On pa nič se je ne usmili, jo zabode u desno stran.

Ljuba mamka, van oznanim, vaša hči mrtva leži.
Ljuba mamka, van oznanim, vaša hči mrtva leži.

Ni hotela pleset z mano, zdej pa ona mertva je.
Ni hotela pleset z mano, zdej pa ona mertva je.

Juhoj!

Učiteljica v Bardu

Mraisa Cher pripoveduje: Tu, kjer je zdaj muzej, je bila nekoč mlekarna. Dolgo časa je bil za mlekarja Pietro Sinnico, ki je bil tudi mnoga leta župan. Živel je od 1895 do 1965. Nad mlekarno je bila šola, v kateri je učila njegova žena Cristina, rojena leta 1898. Otroci so se jo bali, saj je imela šibo, za kazen pa je bilo treba kdaj tudi klečati na kamenju. Pa saj je morala biti stroga, da je lahko naenkrat učila po 40 otrok v enem razredu. In to cel dan, dopoldne in popoldne! V šolo je hodila tudi v visoki nosečnosti, z velikim trebuhom, imela je namreč devet otrok.  Poleg tega je veliko pomagala možu, ki je bil župan, a je imel samo tri leta osnovne šole – vse mu je pisala, vse računovodstvo in druge papirje mu je vodila. Zato pa je imela pri hiši deklo, eno ženo, da ji je držala (pazila/ skrbela za) otroke, jim kuhala in bila ves dan z njimi.

Vinarstvo v Gnidovci

Elio Qualizza - Kalut pripoveduje:

Starih reči smo imeli že sami veliko doma,  po potresu leta 1976, ko so ljudje začeli veliko metati proč, pa sem začel to zbirati. Nekateri so mi kar k hiši nosili. Se je nabralo veliko: srpi, kose, grabje (grablje) in veliko drugega orodja, pa kotli za polento, razna posoda, kolovrati ... Imam tudi veunike (velnike) za pšenico, mlatilnico in druge makine (stroje). Je tudi skoraj vse, kar se je potrebovalo za vinogradništvo. Okoli Gnidovce je bilo včasih ogromno venik (trt), vse je bilo očejeno (počiščeno), zdaj je pa sem gozd! V vasi je bilo takrat 250 ljudi, danes pa samo še 15. Moj oče je bil velik kmet, pridelali smo 30 hl vina. Najprej smo imeli amerikana (sorta trte), potem so ga cepil in naredili merlot. Ta je dal več in boljše vino, pa še močnejši je bil, saj je dosegel 12 gradov, amerikan pa samo 8 ali 9. Nekaj smo imeli tudi belega, mavrin in rebulo. Vino smo prodajali oštirjem, oni pa potem naprej. Ko je bila vendemija (trgatev), smo imeli delavce, da smo pobrali okoli 40 kvintalov (stotov) grozdja, ga v koših znosili domov, dali v čebre in ga z nogami  zmeštrali (pretlačili); po dva sta ga v čebru peštala (tlačila). Ta velike čebre so naredili kar v kleti, saj so bila vrata premajhna, da bi jih notri spravili. Potem smo to pokrili s platnom in pustili, da je zavrelo. Vino smo potem natočili v alumnijaste šeglote (vedra) in ga pretočili v sode. Na koncu smo sprešali še tropine. Največji sod -  še zdaj ga imam v kleti - je tako velik, da so ga morali podreti in v kleti še enkrat narediti. Drži 10 kvintalov. Drugi sodi so bili precej manjši. Za svetega Martina smo vino pretočili, da ni bilo notri fonde (usedline): ta čedne (bistro) smo kladli (dajali) v sod, iz gošče pa smo skuhali še tropinsko žganje.

Vigi in njegovi lumini

Valter Coren pripoveduje: Vigi je bil en mož, ki je stanoval v Bijačah in je imel eno mikano kovačijo. Je bila ena majhna kovačija, ker on je delal majhne stvari, ker je imel majhno orodje. Je delal skobce, ker včasih so lovili polhe, so lovili brebarce (veverice). Ampak najbolj je bil poznan za lumine (svetilke), ki jih je runil (sestavljal). Bil je poznan za te majhne lumine, zato ker jih je naredil na stojke (stotine). Je delal take majhne lumine iz lamiere (pločevinke) od olja, ma je delal tudi večje lumine. Je bil en lumin, ki je imel notri tudi škatlico za olje in ta je imel tudi taht (stenj), da se je tole lahko prižgalo. Je delal tudi velike lumine, ki so goreli pred hišo, so dali lampadino (žarnico) noter. Jaz se ga šele (še) spomnim, je imel roke vse črne, vse zamazane, ker on ni rabil ne plume (svinčnika) ne pinela (čopiča), je kar s prstom pritisnil gor. Kar jih je tu po dolinah, vsi imajo lumin od Vigija. Alora mi je prišlo meni tole v glavo, da je delal te lumine in da je, kot da bi dal eno mikano lučico (lučko) vsem. Vsi se ga spomnijo za ta lumin in enkrat na leto, tam v moji vasi, ko je praznovanje svete Garteje, zvečer, ko gremo za procesijo, ko gremo gor v cerkev, vsak gre z luminom, ki ga je naredil Vigi. In to je zelo lepo. Ko smo šli po tole orodje, po tole, kar je delal, smo ostali takole [ostrmi z odprtimi usti], tam notri je bilo  toliko blaga, kot da bi imel narediti še tisoč luminov. Pero, toliko kot je živel, je zapustil veliko stvari in je bil en mož pobožen in bardak (dober), ga imajo vsi v lepem spominu. Smo izgubili enega človeka, ki ga je vredno imeti v vasi takega. 

Obrč

Brusarji, ko so hodili po svetu, so iskali delo išo za išo (po hišah). So hodili prosit, če ena fameja (družina) ima za brusit. In kako so delali, da bi vedeli, komu vrniti pravi nož? Da bi to vedeli, so imeli en železen obrč (obroč) in nanj so dajali škarje. Začeli so s prvo išo, ki je dala to prvo škarjo in tako naprej, drugo, tretnjo (tretjo), štrnjo (četrto). Potem so hodili brusit in ko so imeli spet vračati te reči, so začeli spet narobe, ta zarnja (zadnja), ta bila od ta prve iše, ta druga, ta bila od ta druge iše in tako so vedeli, kateremu dati svoje škarje in nožiće in britve. Temu so rekli obrč in vsak brusar je ga imel.

Kotol

V Reziji, v našem muzeju so reči, ki pripovedujejo o tem, kako so naši ljudje živeli. Vsaka stvar nam pravi kaj lepega, kako so se ljudje trudili za se imeti lepo. Ljudje so delali po svetu, najbolj so znani brusarji, ma so bili tudi ti, ki so klomfali (popravljali kotle, lonce),  in so bili ti, ki so poravnavali imbrene (dežnike), in ti, ki so poravnavali okna.  V muzeju je na videnje (na ogled) en velik ramavi kotol (bakreni kotel). Nekoč je ta kotel servial (služil) za kuhati repe (repo) in drugo. In kdo nam je dal tisti kotol? Ga nam je dal eden non (dedek, starejši moški), ki živi v Idrskem. Dan din (nekega dne) me je poklical in mi je rekel, da če imamo plažar imeti (če bi želeli imeti) en kotel, ki ga je imel v njega iši. Zakaj bi nam dal tisti kotol? Ker tisti kotol je bil več časa v rokah enega moža iz Rezije, in on ga je klomfal, to je bil en klomfar fis (celo) tam v Kobaridu. Je imel svoje mesto, kot vsi naši ljudje, ki so hodili delat, in ljudje, te kontadinovi (kmetje) so imeli stvari za popraviti. Ker kotol je več časa tam na onju (ognju) in se revinova (uniči). Začnejo biti jamice,  in to so morali popravljati klomfarji. Ko je prišla druga vojna, klomfar ni mogel več priti tja in ta kotol je ostal pri tej fameji (družini). Ampak ta mož iz Idrskega nam je lepo rekel, da bi bilo lepo ta kotol držati tam v Reziji, ker velikokrat je bil poravnan od tistega klomfarja, od Adama Madotina.  Lepo je imeti v Reziji eno reč, ki je bila tam v Sloveniji. To nam govori, kako so si ljudje v tistem času pomagali, so se srečali, so se poznali, so delali, so romunili (govorili) naš jezik. Zato to je lepo ohraniti vse reči, ki nam kažejo, kako so ljudje živeli v Reziji in po svetu. 

Fagunjak

Ricardo Ruttar pripoveduje: Fagunjak so včasih uporabljali za izdelovanje fagel (bakel). Je precej težak, saj je narejen iz drenovega lesa. Ko sem bil jaz še otrok, smo še delali in uporabljali fagle ob kresu svetega Ivana. Takrat se je zbrala cela banda (druščina) otrok in starejši bratri (bratje) so že znali fagle narediti. Že pred kresom so usekali leskove rakle (palice), te se lahko podugomač (podolgoma) razkoljejo. Rakle z olubom (lubjem) vred smo posušili v senci. Potem smo jih na enem koncu razklali na traščice (trske, tanke trakove) tako, da smo jih s fagounjakom tolkli. Na zdrobljen konec rakle smo dali še smrekovo smolo pa je nastala fagla, ki je lepo gorela in dajala luč.

Nabiranje lesa

Ricardo Ruttar pripoveduje: Ko smo bili majheni (majhni) je v Benečiji primanjkovalo lesa za kurjavo. Zdaj je gozd povsod, takrat pa ga je bilo zelo malo. Težko je bilo dobiti toliko drvi (drv), da bi mama zjutraj zakurila. Kurili smo bolj drobne veje, mama jim je rekla bršče. Polen skoraj ni bilo, saj ko smo posekali kos gozda, smo ves les prodali, ostale so samo drobne in werčaste veje, ki niso bile ravne. Pozimi, ko je začel primanjkovati les za na oginj (ogenj), smo hodili s košo na uremnce (s košem na naramnice), s sekiro, z rončejo (klestilnikom) in klini, da smo razklali čoke (štore), ki so ostali v gozdu. In kar je bilo lesa, smo vse v koši znosili domov. To se je smelo vzeti tudi u škijem (na tujem svetu), bršče in drugih stvari pa ne  – to bi bilo kot krasti! Že ko smo hodili po gobe, smo gledali kje so čoki, največkrat v grdem, na kakšnem čelu.

Grablje smo prodajali

Bepa Bolovanova iz Dolenjega Tarčmuna pripoveduje:

Pri nas se je reklo pri Bolovanovih, bili smo velika družina: rajnca nona, mama, tata in deset otrok.  Jaz sem bila ta deveta.  Je bila mizerja (revščina), moj tata – bog mu daj nebesa – ni imel, da bi mi nove čevlje kupil, niti za obhajilo. Moje čevlje je že osem otrok nosilo, preden so prišli do mene. So bili že vsi strgani. In ker tata, se je klical  Giovanni, Zanut so ga klicali,  ni imel sudu (denarja), je naredil grabje (grablje). In je učil še otroke. Je jal (rekel): "Glejte, kako delam! Če bo mizerja, boste znali delati!"  In moj brat Giulio je bil ta pravi za grablje delat. So ga klical  Sudat, ker je bil vedno oblečen kot v vojski. Ko si je on dal v glavo (si je zamislil), da bo naredil grablje, je šel in jih je naredil kar čez noč! Je bil mlad, je bil frišen (hiter/spreten). In naslednji dan jih je imel deset ali petnajst. In vse žuljaste roke. To je bila prava fabrika. Mi je rekel Giulio: "Če greš in grablje prodaš, ti dam za eno kikjo (žensko krilo)." Ma to ni bilo mišljeno za že zašito kikjo ampak za blago. Je jal: "Več ko potegnem (dobim), več ti dam!" In sva šli z Guštino in sva nesle grabje v Jeronišče prodajat. Sva jih nesli deset ali petnajst. So bile freške (sveže), in ko sva jih nesle, sva zgubljale cveke (zobe) po cesti. Pa sva jih pobirali in kladli (dajali) v gajufo (žep). Ko sva prišli blizu Jeroinišča, pa sva vzeli lepo en kamen in sva jih nazaj notri natukli (zabili). Potem sva šli pa naprej. … In tudi tu pri Šteficovih v Gorenjem Tarčmunu, kamor sem se oženila, je bil en stric Miha, letnik 1899, ki je grablje delal.

Stari predmeti iz Tipane in okolice

Ivano Carloni pripoveduje:

Predmeti, ki so v muzeju, so se nekoč uporabljali v Tipani in okolici. Ljudje so po potresu leta 1976 metali proč reči, ki jih niso več potrebovali. Moj oćać (stari oče) pa je veliko teh stvari pobral, saj se mu jih je zdelo škoda. V štali si je uredil prostor, kjer je začel nastajati muzej: gurleta (kolovrat), kotoli (kotli), ščepula za tiče (kletka), čokule (lesene cokle), krikje (raglje). Krikje so imeli za paskuo (veliko noč), na sveti četrtek niso zvonili z zvoni ampak s krikjami. So jih imeli vsi, otroci ta male, ta veliki pa ta velike. Danes jih imajo samo še za pusta. Moj oćać je imel lenjerijo (mizarstvo) in je delal vrata, okna, pasteje (postelje) ma tudi kosišča (ročaje za koso), žlicarje (priprava za zasipanje krompirja), žlk (sani) za drva nositi, sviederje (svedre), obode za sr, štamp za spuoju (model za maslo). Veliko teh predmetov, ki so v muzeju, je naredil moj oćać.

Črni poročni čevlji

Maria Moschitz pripoveduje: Ta ohcetni (poročni) čevlji so od moje stare matere. So zwo mehče (zelo mehki), wehče (lahki), imajo žnure (vrvice, vezalke), nišče (nizke) pete, ledraste ptpwate (usnjene podplate) z mikne lesene žrebljče (majhnimi lesenimi žebljički), so fuotrane (podloženi) in pa zwo kamot (zelo udobni). So podobni niščem štiflčem (nizkim škornjem). Šuostr (čevljar), ki jih je naredil, je bil Kicnov stari oče, Kicnov Franc z Žabnic, švigerfoter (tast) od moje stare matere. On je bil pravi špecialist. Vse neveste iz Žabnic, Ukev in pa z drujəh kraju (drugih krajev) so prišle k njemo (njemu).

Moj stari oča je, hk (tako) mi je prabwa (pripovedovala) mama, ko je vzel mero nevesti, rekel sinu in njegovi ljubi: »Tone, za tvojo nevesto bom naredil ta narliepš (najlepše) čevlje. Tebi pa, Liza, želim, da boš mewa (imela) veselje z njimi in pa da jih boš dolgo nosiwa.

Franc je imel prav. Toti (tile) čevlji bodo imeli letos (2014) sto sedem let.